Kavkaški krog brez krede

Gruzija in Armenija, 26. 8. – 16. 9. 2017

20170827_193536

O Gruziji in Armeniji v teh koncih ne slišimo kaj veliko, če pa že, je to praviloma slabo. Josif Visarjonovič Džugašvili, najbolj znano ime, kar jih je rodilo Zakavkazje, je slovel po strasti do čistk in gulagov, armenski genocid je grozota, ki ji v vsej človeški zgodovini težko najdemo ustreznico, Abhazija, Osetija in Gorski Karabah pa so kamenčki iz neslavnega mozaika vojaških spopadov zadnjega četrt stoletja. Prispevek dinastije Kardashian je v primerjavi s tem sicer dokaj neškodljiv, a prepričana sem, da bi ga marsikdo uvrstil vsaj med blažje naravne katastrofe. Veliko bolje je, če pomislite na Hačaturjanovo glasbo, Rustavelijevo pesnitev Vitez v tigrovi koži ali, zakaj pa ne, na Boiso, Stepanio in Markoišvilija, ki so pred leti lepšali dneve Olimpijinim navijačem. Ali pa se ob kozarčku izvrstnega vina ali konjaka na Tbilisijski predajate nostalgiji ob legendarnih novicah Radia Erevan.

Potovanje-GA

 

Gruzija in Armenija sta mojo popotniško domišljijo burkali že vsaj deset let. Del nekdanje Sovjetske zveze, ki je geografsko že ravno prav daleč, da ga lahko označimo kot eksotičnega, kulturno pa še ravno prav blizu, da se ga lahko lotijo tudi manj trpežni in izkušeni, je na oni strani Črnega morja potrpežljivo čakal, da se zložijo vse potrebne časovne in finančne koordinate. Ko je naposled vskočil še Turkish Airlines z nadvse ugodnimi povezavami med Ljubljano in Tbilisijem, je bilo jasno, da je čas dozorel. Asja, Matjaž, Jure in jaz, četverica bojnih tovarišev iz Roga, ki je popotniško kemijo že preizkusila pred dvema letoma v Kirgiziji, je staknila glave, odprla Googlov zemljevid in rekla: gremo! Že hiter pregled popotniških strani o teh dveh državah je pokazal, da je vsega, kar se da med Velikim in Malim Kavkazom videti, spoznati, doživeti in okusiti, toliko, da bi prej kot tri tedne potrebovali tri mesece. Kar je bila seveda dobra novica in popotnica za odštevanje.

Mehko privajanje v pobratenem mestu

Tbilisi nas je sprejel ob pol štirih zjutraj. Taksist, ki je (tako kot skoraj vsi za njim) to delo opravljal ljubiteljsko, nas je do hostla popeljal skozi razgibano krajino, ki se je čez nekaj ur, v brezhibni sončni bleščavi, izkazala za spektakularno mesto, kjer na nekaj pičlih kvadratnih kilometrih najdeš v skalo vklesane cerkve, ki se lepo dopolnjujejo s futurističnimi skulpturami, antične in srednjeveške stavbe ter čisto pravi kanjon, ki ga zaključi eleganten ozek slap in kjer dobiš vtis, kot da si sredi visokega Kavkaza, vsaj poldrugi dan hoda od najbližje vasi. Veduto krona mogočna trdnjava s kipom matere Gruzije, ki s kozarcem vina v eni in mečem v drugi roki jasno sporoča, kaj čaka prijatelje in kaj sovražnike.

20170827_192736

Ker smo seveda prihajali v miru, smo šli poskusit lokalne dobrote v lokal KGB, kjer so nam za prijazno ceno ponudili pivo, kavo in hačapuri, železni standard gruzijske kulinarike. To pito iz kvašenega testa, v osnovni različici polnjeno s sirom, dobite dobesedno povsod in povsod je, vsaj po mojih izkušnjah, tudi odlična. Mehko privajanje na nove kraje in običaje smo sklenili v rokovskem lokalu Creator, kjer smo uživali ob domačem vinu, čači (ki v Gruziji pomeni žganje vseh vrst, od slivovke do vodke) in živem nastopu lokalnega Hendrixa, ki je ob preigravanju klasik tega žanra z majhnega odra vneto nazdravljal z nami. Kot bi uganil, da prihajamo iz pobratenega mesta.

Na jug

Naslednjega dne se je potovanje začelo zares. Prava Gruzija – ali, če hočete, Azija – se je začela že čez nekaj postaj metroja, kamor nas je Google poslal iskat prevoz v smeri Armenije. Na tržnici, kjer so se gnetle improvizirane stojnice z vso mogočo robo, je v oči silil prah, pomešan z dimom žarov, na katerih so se obračali šašliki, v senci pa je usluge ponujala vedeževalka s snopičem kart za tarot. Kraj, kamor davkarija zlepa ne poseže in kjer je edini tuji jezik ruščina, je eden tistih, ob katerih zaigra adrenalinsko-popotniška žilica in sporoča: to je to. Na poti si. Skozi materialno in človeško obilje smo si utrli pot v avtentičen sovjetski pajzl, kjer smo ob pivu in kavi (ki tukaj več ni bila globalni turistični espresso, ampak lokalna definicija tega napitka – črna, turška, z veliko sladkorja) začrtali smernice potovanja na jug. 122 kilometrov do Sanahina je bilo najbolj ekonomično razdeliti v tri etape, od katerih je prva vodila v Marneuli, zadnji večji kraj pred armensko mejo. Tja nas je popeljala naša prva maršrutka, kraljica cest bivšega Sojuza. Ti kombiji za približno dvajset ljudi so cenovno in časovno najboljša izbira za ne predolge razdalje, pa tudi paša za popotniške oči, saj si od vseh, ki v milijonih vozijo od Črnega do Japonskega morja, niti dve nista enaki. Naša je imela razpokano vetrobransko steklo, obvezen križ na vzvratnem ogledalu, napis pa samo v sicer prelepi, a za nas povsem neberljivi gruzijski pisavi. To nam je takoj pomagal razvozlati simpatičen mladenič, ki se je z nami peljal približno pol poti. V zasilni ruščini (angleščina je, kot se je izkazalo, omejena le na najbolj turistične predele) smo si izmenjali osnovne informacije in dobre želje, potem pa je izstopil v vasi, ki je bila kljub sušni pokrajini obdana z vinogradi, gruzijskim zaščitnim znakom. V Marneuliju, tipično tranzitnem kraju, smo ob prašni cesti popili čaj in pivo pri Azerbajdžancih (tudi ta meja je bila blizu, le da zaradi vizumskih zahtev malo teže prehodna), katerih pater familias je pohvalil mojo ruščino in povedal, da smo imeli v rajnki Jugoslaviji izvrstno pohištvo. Ker je imel poleg lokala salon s to robo, je očitno dobro vedel, o čem govori. WC, do katerega se je bilo treba prebiti skozi gore nakopičene robe in pri tem dihati strogo skozi usta, je bil prepričljivo najslabši na vsej poti, kar priča o tem, da so v Zakavkazju s tega vidika evropski. Definitivno orientalsko pa je, da je treba za vsako stvar na tržnici in za vsako vožnjo s taksijem barantati ali po domače cenkati. Saj ne, da bi bile cene visoke – za tri evre se gotovo pelješ vsaj kakih deset kilometrov daleč, tudi če nimaš volje za pregovarjanje  – a če si nadeneš vsaj malo odločen izraz in uporabiš kolikor toliko razumljivo ruščino, uspeh ni daleč. Taksist, ki nas je skozi slikovito pokrajino z golimi griči in zelenimi dolinami zapeljal v Sadahlo, je prvotno ceno tako brez slabe volje spustil za polovico in nam zaželel srečno pot, preden smo se peš podali čez armensko mejo.

maršrutka

 

Nov dan, nov svet

Prvi Armenec, ki smo ga spoznali, je bil mlad taksist z zelo osnovno ruščino in zelo razvito strastjo do vratolomne vožnje. Adrenalinske sunke, ki so nas stresali na luknjasti in ovinkasti cesti, smo blažili s poslušanjem ruskih in lokalnih hitov, med katerimi je velik vtis naredila zlasti Cocaina. Vseeno smo čez kako uro varno prispeli v Sanahin, kjer nas je v stanovanju, rezerviranem na Air Bnb, široko odprtih rok sprejela gostiteljica Armine. V gozdnatih višavah so nas pričakale sobane, polne starih fotografij, knjig in okraskov, in terasa, s katere smo lahko opazovali noge skrivnostne osebe, ki je na drugi strani doline kar naprej obirala eno in isto krošnjo, nemara drevo spoznanja.

hiša

Sanahin, ki smo ga izbrali zato, ker se v neposredni bližini nahajata dva samostana pod Unescovo zaščito, se ne bi mogel bolj razlikovati od svetovljanskega, vrvečega in vročega Tbilisija. Po luknjastih vaških ulicah so se sprehajale domače živali vseh pasem in velikosti, tišino je tu in tam prekinil osamljen avto ali klepet ljudi iz hiš z oluščenimi fasadami, pastir, ki je mimo nas gnal čredo koz, pa je bil z dolgo belo brado videti, kot bi stopil naravnost iz Biblije.

 

Več kot presenetljivo je, da je bil tu doma Artem Mikojan, izumitelj nečesa tako glasnega, kot je legendarno rusko vojaško letalo Mig. A celo to je na trati pred muzejem videti kot nekaj, kar so skozi tisočletja izklesala pobočja Malega Kavkaza.

mig

Festival gostoljubja

Naslednje jutro smo se najprej podali na ogled bližnjega samostana, po katerem je vas dobila ime. Starodavni zidovi (prvi datirajo v leto 966) so nudili solidno zavetje pred soncem, ki je neutrudno žgalo tudi na dobrih tisoč metrih nadmorske višine, in poučen uvod v armensko sakralno arhitekturo, ki je predvsem veliko bolj asketska od katoliške in pravoslavne, a zato nič manj veličastna. Njen nepogrešljiv del so hačkarji, v kamen vklesani križi, s katerimi je posejana vsa država in po katerih veste, da ste v Armeniji, tudi če vas tja vrže z Marsa.

 

 

Sanahin pomeni ‘starejši od drugega’, v tem primeru Haghpata, proti kateremu smo se napotili skozi Alaverdi, regionalno središče v dolini. Če ga poimenujem nekdanji ponos sovjetske industrije, s tem že dovolj pomenljivo povem, kakšno podobo nudi dandanes. Odtenkov zarjavelosti je vsaj petdeset, raje še kakšen več, zanje pa je zaslužen rudnik bakra, ki sicer še deluje, a je seveda bleda senca slave, ki jo je užival pred kakega pol stoletja. Edino, čemur v mestu lahko mirne duše rečemo lepo, je reka Debed, ki je izdolbla impresiven, več kot 150 kilometrov dolg kanjon. A duša vsakega kraja so seveda njegovi ljudje. Kavkaško gostoljubje je legendarno in ko se je med kosilom v blagodejni senci na naši mizi nenadoma znašla steklenica šampanjca, pravzaprav ne bi smeli biti presenečeni. Izkazalo se je, da nam z njo dobrodošlico izraža navdušeni domačin, ki je hip za tem prisedel in se predstavil za Rudika. V ruščini, ki nam je šla z jezika vedno bolj gladko, pa čeprav slovnično vse prej kot pravilno, smo mu razložili, kdo smo in od kod prihajamo (kot skoraj vsi nas je tudi on na prvi posluh umestil na Poljsko). Nismo še do konca povedali, da smo namenjeni v Haghpat, ko je že izvlekel telefon in poklical prijatelja, ki nas bo zapeljal tja gor, seveda po tistem, ko še nekajkrat nazdravimo. To smo kajpak storili s konjakom, ki ni kar tako prirasel k srcu že Churchillu. Še preden smo dobro načeli steklenico, smo že izvedeli vse o bogatem lokalnem nočnem življenju, kamor je bil toplo vabljen moški del ekipe. Ko nas je prišel pobrat Rudikov prijatelj Ruslan, ki se je predstavil za člana tajne službe in ki je v svojem mercedesu prevažal tudi obilno zalogo piva, je bilo jasno, da bo že dnevnega življenja zvrhano dovolj. Po ovinkih do Haghpata smo odbrzeli z zdaj že znano vihravostjo (in ob glasbi Charlesa Aznavourja, ki je bil, zdaj veste, tudi Armenec) in Ruslan je z nesporno avtoriteto poveljnika zatrdil, da ne razumemo samo rusko, ampak tudi armensko. Le kdo bi si drznil ugovarjati.

 

Haghpat je slikovit in atraktiven, tudi če ga ne raziskujete v tako prešernem razpoloženju, kot smo ga mi. Poleg tega, da občudujete arhitekturno dovršene zgradbe, ki bi, tako se zdi, lahko kljubovale vsaki zemeljski sili, lahko za srečo preplezate robnik ob vhodu (ni preprosto, verjemite!) in se skrivate v dober meter globoke luknje, kamor so včasih spravljali popisane zvitke, predhodnike knjig. Uspešno zaključen ogled smo proslavili s poznim kosilom v gostilni Pegaz, kjer smo na terasi ob reki v družbi cveta lokalnih veljakov z vodko in domačo slivovko (bistveno močnejšo od naše) nazdravljali na dobre meddržavne odnose, vse mogoče družinske člane, junaško preteklost, bleščečo prihodnost, predvsem pa na tukaj in zdaj. Da je vse potekalo varno, je skrbel policist, ki je v popolni službeni opremi čez ograjo namakal trnek. Jure, ki so ga prekrstili v bolj domače zvenečega Juro, in Matjaž, ki si je zaradi zavidljivega poznavanja armenske zgodovine prislužil laskavi vzdevek Tigran, sta prijazno zavrnila še vsaj sto vabil na guljanje, torej spoznavanje menda nadvse bogatega lokalnega nočnega življenja (ja, ponavljam se, ampak verjemite, da me je Rudik v tem vsaj stokrat prekašal). Ko sta nas ambasadorja lokalnega turizma končno dostavila v začasni dom, se je Armine prešerno nasmejala in nas za vsak primer z večerjo pogostila še sama. V Armeniji je pač smrtni greh puščati goste lačne in žejne, pa naj bo možnost za kaj takega še tako teoretična.

20170829_170319

20170829_181205_001

Spust v pečico

Po vsem tem hedonizmu bi nas seveda lahko skrbelo, kako se bomo naslednjega dne z vsem imetjem na ramenih skobacali na cesto, a bogat hribovski zrak je odlično opravil svojo nalogo in po načetem asfaltu smo se v dolino podali kot novi. Hiter pregled stanja na avtobusni postaji je pokazal, da so maršrutke v Erevan posejane bolj na redko in da bi se do naslednje debelo načakali, zato smo se, zdaj že na krilih bogatih cestnih izkušenj, brez oklevanja pogodili s še enim prostočasnim taksistom, ki nas je bil pripravljen zapeljati v Vanadzor, ležeč približno na polovici poti. Kot da njegov skrbno negovani mercedes ne bi bil dovolj mikavna vaba, nam je obljubil tudi wi-fi (ki je morda res obstajal, ni pa deloval). Govoril je sicer samo rusko, a je svetovljansko usmerjenost ponazoril z izborom glasbe in treba je reči, da se je po nekaj dneh lokalnega turbofolka in obveznega Despacita Chris Rea res prilegel. Še preden smo se iz doline dvignili na planoto, ki je v zeleno-rjavih odtenkih spominjala na Divji zahod, smo izvedeli, da so ga na služenju vojske nekje blizu Vladivostoka pohvalili za vozniške veščine in da je namenjen na obisk h kolegu, ki prodaja gume, sicer pa je bivši kagebejčik. Očitno je udejstvovanje v tajnih službah v Armeniji pogosta kariera, ki jo mirno lahko zamenjaš za kakšno drugo, ne da bi se okolica ob tem posebej vznemirjala.

 

V Vanadzorju, tretjem največjem armenskem mestu, je bilo maršrutk na pretek in po kratki pavzi za kavo, vodo in znosen WC smo že drdrali proti prestolnici. Vozila na armenskih cestah so v glavnem videti, kot da pri nas ne bi opravila tehničnega pregleda, zagotovo pa se njihovi lastniki skrbno posvečajo zavornim sistemom. Spust v kotlino, kjer leži Erevan, je resna zadeva, ki pričara dobro predstavo o povprečni nadmorski višini v državi. Resna pa je bila tudi vročina, ki je butnila v nas na cilju. Na zaslončku taksija je pisalo 51 stopinj in kljub suhemu zraku, ki dihanje malo olajša, je senca prvo pravilo. K sreči je stanovanje, ki smo ga našli, poleg klime ponujalo še obilo drugega ugodja, začenši z izvrstno lokacijo v samem centru. Neprecenljiva je bila predvsem njegova terasa, na kateri smo po sončnem zahodu degustirali konjak in vino iz granatnih jabolk, simbola Armenije, ki ga najdete v vseh mogočih oblikah na vseh mogočih izdelkih.

20170831_192613

Gori, doli, naokoli

Armenski samostani, templji in svetišča so pravi raj za ljubitelje arhitekture, umetnostne in splošne zgodovine, ki pa nikakor ne puščajo ravnodušnih tudi tistih, ki se teh tem lotevajo bolj mimogrede. Že v neposredni bližini Erevana jih je dovolj, da bi človeka zaposlili za cel teden, mi pa smo si za začetek izbrali Geghard. Kompleks, stisnjen med navpične skale, je osupljiv dosežek človeškega uma in prizadevanj, še zlasti pa jemljejo dih v kamen vklesane celice.

 

 

 

Del poti smo opravili z čudovito udobno volgo, v katero nas je prijazno povabil njen (verjetno prvi) lastnik, ki nam je med čakanjem nabral jabolka in ringloje in nas potem odložil še pri jonskem templju v Garniju, ki za spremembo zastopa antične čase. Vmes smo si privoščili še eno odlično kosilo s pogledom na še eno spektakularno naravno znamenitost, vrtoglavo strmo sotesko reke Azat. Tudi nazaj v Erevan nas je pripeljala ruska mašina, tokrat lada, ki je pogumno zmogla klance in ovinke kljub razmajanim vratom in nevarno vročemu motorju, zaradi katerega je imel Jure, ki je sedel spredaj, namesto zbrušenih kuhane podplate.

 

 

Ararat, armenska sveta gora, se teoretično sicer lahko vidi že iz Erevana, v praksi pa vsaj v vročih poletnih dneh pogled nanj zastira gosta zavesa smoga in meglic. Mogoča rešitev te težave je dež, ker pa v tem času to ni prav verjetno, smo spet sedli v taksi in se kot novodobni Mohamedi odpravili h gori. No, ne čisto k njej – ta se dandanes nahaja na turški strani skrajno neprehodne meje (taksist je pojasnil, da jo stražijo Rusi, kar dovolj zgovorno priča o medsosedskih odnosih) – ampak v samostan Khor Virap. V močni konkurenci svetih krajev je ta še posebej svet, saj so Armenci leta 301 prav tukaj prvi na svetu sprejeli krščanstvo kot državno vero. Ararat, ki se z znamenito belo kapo blešči tako rekoč na dosegu roke, a hkrati tako daleč, je, ko ga gledaš skozi rešetke samostanskih celic, popolna ponazoritev vse tukajšnje tragike, ob kateri grejo besede težko z jezika. Golobi, ki jih lahko za majhno odškodnino spuščaš ob vznožju samostana, pa verjetno znanilci upanja, da bo prihodnost morda vsaj malo svetlejša.

 

 

 

Šele po vsem tem smo se končno pošteno lotili tudi samega Erevana. Mesto z 1,2 milijona ljudi, kar znaša več kot tretjino vsega prebivalstva države, je že dobra tri leta dom tudi mojemu bivšemu sodelavcu Tilnu, ki si je tukaj ustvaril novo življenje z lepo armensko ženo Liano. Skupaj sta nas pogostila na trgu pod veličastno Kaskado in nam pobliže predstavila situacijo v Armeniji. Čeprav država ni bogata – vsaj sodeč po stanju infrastrukture in zgradb zunaj (središča) Erevana – le težko najdeš kakšnega brezdomca ali berača, pa tudi varnega se počutiš praktično vedno in povsod. Med Armenci še vedno vlada solidarnost, ki je gotovo tudi dediščina burne zgodovine in zaradi katere imaš tudi kot popotnik občutek, da si vedno v dobrih in skrbnih rokah. Ko smo se čez kaki dve uri poslovili z obljubo, da se kmalu spet vidimo, če ne v Armeniji, pa v Sloveniji, smo dodobra oboroženi s koristnimi napotki zagrizli v Kaskado, ogromno stopnišče, ki center Erevana povezuje s hribom, na katerem se pod okriljem kipa Matere Armenije razprostira park spomenikov. Vzpon v enem kosu je pošten zalogaj tudi pri dobri kondiciji in za polovico nižjih temperaturah, da pa ga zmore vsak, so poskrbeli s tekočimi stopnicami, ki tečejo pod površjem in povezujejo posamezna nadstropja enkratnega muzeja moderne umetnosti.

 

 

Mati Armenija, ki stoji na najboljši točki za opazovanje sončnega zahoda ali pa samo panorame mesta, je za odtenek odločnejša od svoje gruzijske sestre. V roki namreč stiska le meč, vtis, da tukaj ni šale, pa še podkrepi razstava vojaške mehanizacije, ki jo obdaja. Bistveno bolj veselo postane v bližnjem parku, kjer domuje ogromen lunapark. Tudi če vam ni do vrtiljakov, strelišč in avtomobilčkov, tu mimogrede prebijete par kratkočasnih ur ob ponudbi številnih kioskov in opazovanju Erevančanov, ki se v trumah zgrinjajo vanj.

 

 

Metaturizem na Sevanu

Naslednjega dne smo ugotovili, da imamo vročine vrh glave, zato smo sklenili, da se napotimo k jezeru Sevan, največjemu vodnemu telesu, ki ga premore za morje sicer prikrajšana Armenija. Še prej smo se oglasili na tržnici Vernisaž, ki združuje umetniško in bolšjo naravo in ki je naravnost obvezna za vse, ki si želijo domov odnesti kakšen kakovosten spominek. Tam nismo našli le tisoč in ene izvedbe granatnega jabolka, konjakov vseh mogočih letnikov in izvorov ter pisanih sovjetskih memorabilij, ampak nam je prijazni prodajalec uredil tudi taksi za tovariško ceno (beri: slabih trideset evrov za kakih sto petdeset kilometrov s čakanjem vred). Opoldne smo tako že grizli v klanec proti severovzhodu (jezero namreč leži na impresivnih 1900 metrih nadmorske višine), da gremo na ‘morje’, pa so nas opominjale z napihljivo robo obložene stojnice, ki so se začele že pred izhodom iz mesta (kar je nekako tako, kot da bi pri nas obroče in rokavčke prodajali na Dolgem mostu). Vsepovsod so ponujali tudi svežnje na tanko nasekanih drv, česar si nismo znali razložiti.

 

Ko smo prišli v Sevan, smo si najprej ogledali obvezni samostan (zdaj že nekoliko rutinsko), potem pa končno krenili na plažo tega ogromnega jezera (1242 kvadratnih kilometrov), enega največjih, kar jih najdemo na podobnih nadmorskih višinah. A zgodilo se je nekaj skrajno netipičnega: po nebu so se naenkrat nagnetli oblaki, spremljal pa jih je zoprn veter, zaradi česar voda s kakimi dvajsetimi stopinjami ni bila več prav vabljiva. Prepričljiv razlog za to, da sem raje ostala na suhem, so ponudili tudi predrzni mulci, ki so na vodnih skuterjih švigali nevarno blizu obale. A dolgčas kljub temu ni bilo: Sevan je namreč kraj, kjer najraje letujejo Armenci, vsaj tisti, ki si ne morejo privoščiti Črnega ali kakega še bolj oddaljenega morja. V kampu so med prikolicami socialističnega sloga vrvele družine z več generacijami, najstniki so na ležalnikih zarotniško stikali glave, zrak je bil gost od vonjav s preštevilnih žarov (zdaj smo vedeli, čemu vsa tista drva ob cesti), zaskrbljene babice pa so s toplimi oblačili letale za otroki, tudi tistimi, ki so bili za kaj takega videti že bistveno prestari. Vsekakor izkušnja, zaradi katere se je izplačalo priti – razen Matjažu, ki si je privoščil malce predolgo odležano ribo in zaradi nje preživel nemirno noč.

 

Nazaj v divjino

Slovo od Erevana je bilo težko za vse. Mesto nam je s svojim utripom in toplino zlezlo pod kožo, čeprav v štirih dneh najbrž nismo uspeli videti niti četrtine tistega, kar ponuja. Ampak počitnice sodobnega delovnega ljudstva so kratke, seznam popotniških želja pa dolg, zato smo si spet nadeli nahrbtnike, dodatno obtežene z izborom lokalnih napitkov, in se vkrcali na maršrutko za Gyumri, ki leži približno na pol poti do gruzijske meje. Drugo največje armensko mesto, ki ga nekateri še vedno imenujejo Leninakan, je leta 1988 prizadel hud potres, kmalu za njim pa še tranzicija, zato je večinoma videti kot kulisa za filme, ki se dogajajo tik po vojni. Vtis je še okrepil izpad elektrike, ki nas je doletel med pavzo v restavraciji osrednjega hotela, tako da smo kavo in pivo srkali v romantični temi. Da duh ostaja živ, pa se je lepo videlo na glavni ulici, kjer se je kljub nedelji živahno trgovalo z vsem mogočim, tudi s prevozi. Moja bojazen, da bo pot do 133 kilometrov oddaljene Vardzie, ki leži čez državno mejo, pa še precej z glavne ceste, trnova ali vsaj precej draga, se je izkazala za neutemeljeno. Že po dveh, treh poizvedbah smo bili dogovorjeni s taksistom, ki nas je bil tja pripravljen dostaviti za dvajset lokalnih tisočakov, torej nekaj manj kot štirideset evrov.

Že tretji gruzijski žig smo v potne liste dobili na prehodu, ki stoji bolj ali manj sredi ničesar. Sledilo je nekaj kilometrov cestnega rodea in taksist je razložil, da asfalt menda namerno ostaja razdejan. Kljub temu, da je gruzijska meja edina, ki jo Armenci lahko brez težav prestopijo po kopnem, pa odnosi s severno sosedo očitno niso tako zgledni, da ne bi vseeno dopuščali kakšnih rezervnih načrtov. A že v Ninotsmindi, prvem gruzijskem kraju, je postalo bistveno boljše in nemoteno smo lahko občudovali stepsko pokrajino, posejano s številnimi plitvimi jezerci in z rušo kritimi hiškami kot iz srednjega veka. Še bolj rajski pogledi so se odkrili, ko smo zavili v dolino reke Mtkvari z neštetimi hudourniškimi pritoki in odtenki zelene, ki so bili po dobrem tednu polpuščavskih pejsažev močna osvežitev. Malo pred ciljem so se pred nami dvignile mogočne ruševine nekdanjega gradu kraljice Tamare, ki je bila nekakšna gruzijska Elizabeta, saj je med njeno vladavino v 12. in 13. stoletju država doživljala zlato dobo. Na njenem dvoru je ustvarjal tudi največji gruzijski pesnik Šota Rustavelli, Gruzijci pa ji najraje pravijo kar kralj.

Googlov zemljevid se je zmotil in nas za začetek pripeljal v čudovito urejeno letovišče, ki pa je delovalo sumljivo luksuzno za naš omejeni proračun. Ko smo ugotovili, da definitivno nismo rezervirali bivanja za sto evrov na noč in se peš napotili na pravi naslov dva kilometra naprej, nas je že po nekaj korakih pobral prijazni domačin, nam zaželel dobrodošlico in nas dostavil v hotel Taoskari. Ta je premogel ves šarm socialističnega počitniškega doma: zapuščen bazen, zanimivo podivjan vrt, nevarno nagibajoč se balkon in sobe, ki so videle že mnogo lepše čase. A kaj bi to, ko pa je imel v rokavu najmočnejšega aduta: nenadkriljiv pogled na Vardzio.

Vardzia je skočila na vrh mojih gruzijsko-armenskih želja, že ko sem jo prvič uzrla na straneh Lonely Planeta. Kompleks več kot štiristotih v skalo vklesanih celic, ki se raztezajo po pobočju gore Erusheti, je eden tistih dosežkov, za katere komajda verjameš, da jih je ustvarila človeška roka. In to v času, ko so bile roke tudi edino, s čimer se je dalo delati – datira namreč skoraj tisoč let v preteklost, v drugo polovico 12. stoletja. Kot pravzaprav večina veličastnih stvaritev je nastala v težkih in kriznih okoliščinah, zaradi obrambe pred Mongoli, in sprva je premogla tudi terase za gojenje pridelkov, ki pa jih je sto let po nastanku žal uničil potres. Takrat je bila mongolska nevarnost k sreči že mimo, očem nepoučenih pa se je razkrilo to, kar je k sreči dobro ohranjeno še danes. Fotografije so zgovorne, a čarobnost vsega, kar se tam ponuja od daleč in od blizu, se seveda da izkusiti le v živo. Vredno vsakega centa, minute in potne kaplje.

V dolini, ki se razteza več kot dvajset kilometrov od severa proti jugu, pa to sploh ni edino, kar je vredno ogleda. Naslednjega dopoldneva smo se tako namenili proti tri kilometre oddaljenemu nunskemu samostanu. Visoke temperature, pa tudi težave, ki smo si jih nekateri nakopali zaradi prevelike zaupljivosti do vode iz pipe (okus je sicer dober, a raje pijte ustekleničeno), so nas prisilile, da smo se zatekli v gesthauz ob poti. Tam smo sicer pili božanski marelični sok in solidno vino, dobili pa mastno zasoljen račun, ki je kazal na to, da se lastnik turizma loteva na kratkoviden način (zaradi katerega gostje sicer izkašljajo več, a se zagotovo ne vračajo). Na poti v hrib se nam je pridružil velik pes, ki nas je tiho, a zvesto spremljal do samostana in potem potrpežljivo počakal, da smo si ga ogledali. No, ogledali smo si bolj okolico, saj nune vrat ne odpirajo obiskovalcem, nas je pa močno zabaval pogled na konopljo, ki je bujno rasla vsenaokrog in zaradi katere se očitno nihče ni vznemirjal. Morda jo božje sestre gojijo v medicinske namene, kdo ve. Nazaj grede smo poiskali osvežitev v hitrem toku Mtkvari, ki na poti od Turčije do Kaspijskega morja prečka večji del Gruzije, v teh krajih pa je imela prijetnih dvajset stopinj.

Nenazadnje moram nujno omeniti še gostilnico, ki stoji pod Vardzio tik ob reki. V Gruziji in Armeniji smo prav vsakič jedli lokalno in dobro, ne glede na to, ali smo za mizo sedli v turističnem predelu velemesta ali pa kje, kamor le redko stopi tuja noga, nikjer pa tako izvrstno kot na romantični trati tega lokala, kjer so se nam pod nogami igrali mačji mladiči, nad glavami pa frfotali netopirji. Šašliki (ražnjiči iz vseh vrst mesa), hinkaliji (sorodniki tortelinov, polnjeni z mesom, sirom ali krompirjem), harčo (enolončnica iz mesa in zelenjave), badrižai nigzvit (zvitki iz popečenih jajčevcev, polnjeni z orehovo omako), tkemali (kislo-pekoča omaka iz sliv) in še kaj, kar sem zagotovo pozabila, so se topili v ustih in poplaknjeni z domačim vinom izvabljali ekstatične vzdihe. Za sladico je zmanjkalo prostora, pri prebavljanju pa je kot že mnogokrat pomagala čača.

Dolga pot do morja

Kot povsod drugje je tudi čas v Vardzii minil prehitro in komaj smo dobro razpakirali nahrbtnike, smo že na novo otovorjeni stali na postaji ob hotelu in tam dočakali izredno točno maršrutko, ki nas je odpeljala v uro oddaljeni Akhaltsikhe. To živahno mestece se ponaša z lepo obnovljenim gradom in čednim središčem, nas pa je zanimalo zlasti kot prometno križišče, od koder vodijo poti vzhodno v Tbilisi in zahodno v Batumi. Če pogledate na zemljevid, se zdi slednji še kar blizu, saj kraja povezuje cesta čez nacionalni park Mtirala, a je očitno v tako slabem stanju, da tako spletni kot človeški viri po vrsti priporočajo več kot enkrat daljšo pot naokrog. Tako smo potegnili še do Khashurija, kjer je v nizkem štartu prežala taksi armada, in čez nekaj minut že premagovali prve od dvesto petdesetih kilometrov do cilja. Ne sliši se prav veliko, a avtoceste so v Gruziji zaenkrat bolj redko posejane, navadne ceste, čeprav dobro vzdrževane, pa (pre)polne milo rečeno drznih voznikov. Čez debele in potne štiri ure, ko smo vsak posebej in vsi skupaj že nekajkrat prekleli neskončni asfalt, smo končno uzrli morje, še nekaj pozneje Batumi in naposled tudi penzion, ki smo ga rezervirali. Lastnik Gela je nudil vse obljubljeno udobje in nam za dobrodošlico skuhal kavo, res pa je, da hiša ne stoji tako blizu morja, kot piše na spletni strani. Do prve plaže smo prišli šele po kake pol ure poštene hoje in se v vodo Črnega morja (topla, bistra, precej manj slana kot v Jadranu) pognali kljub temu, da je nanjo že padel mrak.

Šele potem smo bili dovolj pri močeh, da smo se lahko posvetili samemu mestu. Promenada ob morju se je kmalu obdala s palmami in zavila med bleščeče stolpnice, ki ne skrivajo dubajskih ambicij, a tudi ne nudijo vtisa dobrodošlice, če ravno nisi ruski tajkun ali azerbajdžanski naftar. Da pa je poudarek zaenkrat bolj na ambicijah, dokazujejo ruševine in stavbe večno nedograjenega videza, ki jim tičijo tik za hrbtom. Zatočišče za naše popotniške duše smo k sreči našli že nedaleč naprej, v lokalu s plastičnimi prti, ki so ga naseljevali številni razigrani domačini in kjer niso imeli menuja v angleščini. Natakar nas je pozdravil z ‘Robert Lewandowski’, mi pa smo ga popravili z ‘Zlatko Zahović’. Ko je prinesel račun za obilno, a nikakor ne drago večerjo, je napitnino samokritično zavrnil.

Prvo obmorsko jutro nas je pozdravilo z blagodejnim, ne prevročim soncem, in namenili smo se kam drugam kot na plažo. Po pričevanjih, zbranih na spletu, smo sklenili, da nam je najbolj pisana na kožo tista pri botaničnem vrtu, in ko smo o cilju obvestili voznika prve maršrutke, nam je ta za majhno odškodnino ponudil, da posebej za nas spremeni stalno traso in nam omogoči ekskluziven izlet. Brez oklevanja smo se strinjali in panoramska vožnja skozi drugo največje gruzijsko mesto, ki se razteza daleč proti vznožju Kavkaza, je potrdila sinočnji vtis: z Batumijem imajo tukaj vsekakor megalomanske načrte, le uresničitev bi se znala še malce zavleči. Že zdaj pa ga oblegajo trume turistov, zlasti ruskih, in če vam huda gneča ni pri srcu, je vsekakor pametno načrtovati obisk po koncu visoke sezone, torej septembra. Tako smo vsaj storili mi in imeli na prelepi prodnati plaži obilo prostora za metanje v visoke valove, ki se ga zlepa nismo naveličali.

Naslednji dan je prinesel precejšnje presenečenje – prvi dež na celi poti. In to ne le hiter naliv ali rahlo pršenje, ampak cele hektolitre, ki so se vztrajno zlivali z neba. Z dna nahrbtnikov smo izkopali dolge hlače in rokave, se spotoma oskrbeli z dežniki in pelerinami in izkoristili priložnost za pošten ogled mesta. Prehodili smo lepo turško četrt, občudovali Abecedni stolp na koncu obmorske promenade, brskali po vrvečih lokalnih tržnicah in si privoščili rundo v lokalu, ki po videnem sodeč ni doživel sprememb že vsaj petdeset let. Popoldne, ko je dež končno ponehal, smo vse skupaj zaokrožili z velikim planom, ki ga je nudil pogled iz gondole z impresivnim 250-metrskim vzponom.

Severna obzorja

Pozoren bralec je morda že opazil vzorec, po katerem smo (sicer čisto intuitivno) načrtovali etape naše odprave: velikim, glasnim in svetovljanskim destinacijam je vedno sledilo kaj bolj odročnega in eksotičnega. Mestia, od Batumija oddaljena 263 cestnih kilometrov in 1500 višinskih metrov, se je na seznam uvrstila iz dveh razlogov: kot prestolnica regije Svaneti, ki slovi po svojski kulturi in arhitekturi, in kot izhodišče za osvajanje Kavkaza. Njegovi zasneženi vrhovi so se na obzorju zableščali že zjutraj, ko nas je spet pozdravilo sonce, pot pa je kot vsakič prinašala pustolovščino, za katero se je bilo treba oborožiti z dobro mero potrpljenja. S prvo maršrutko smo se ob obali in skozi vasi, polne prosto sprehajajočih se domačih živali, ki bi jim človek tukaj prisodil bistveno srečnejše zemeljske dni kot pri nas, odpeljali v Zugdidi, tam pa ekspresno presedli na drugo in jo v hitrem tempu ubrali po cesti, ki je kmalu ponudila spektakularne poglede, ob katerih pa vas, če ste nagnjeni k vrtoglavici, rado stisne pri srcu. Voznik, doma iz teh krajev, je radodarno delil spomine na otroštvo, recimo tistega, kako so se v par kilometrov oddaljeno šolo vozili kar s sankami, in nam poimensko predstavljal vrhove, ki so se vse bolj mogočno dvigali pred nami.

Ko smo se malo čez peto srečno izkrcali na glavnem trgu v Mestii, je bilo sonce že nizko, vas pa zelo živahna. Prvič na vsej poti so prevladovali tuji jeziki in svetlejši (pogosto nevarno rožnati) odtenki kože, kar je bilo logično, saj se zaradi majhnosti kraja tuji obiskovalci ne razpršijo tako kot kje drugje. Na dobro znanje angleščine in mednarodno vzdušje smo tako naleteli tam, kjer bi ga rečeno na pamet nazadnje pričakovali, ampak tudi lokalnega duha je bilo v izobilju. Med obrambnimi stolpi, ki so zaščitni znak te pokrajine in jih premore praktično vsaka hiša, je vel vonj po domači hrani, pripravljeni s tipično mešanico začimb, imenovano svanetska sol, v improviziranem kiosku nam je v ruto odeta ženica za majhne denarje prodala bogato zalogo čače, v bližnji gostilnici pa je goste razveseljeval krajevni talent, ki se je pogumno lotil nič manj kot Rammsteinov. Greh bi bil, če delčka tega vzdušja ne bi shranili za vas, najdete pa ga tukaj.

Po dobro prespani noči v penzionu, kjer smo se po dveh tednih prvič z užitkom pokrili do vratu in čez (drugje smo zaradi visokih temperatur bolj razmišljali, kaj vse bi še lahko odvrgli), nas je pozdravil kristalno jasen dan, kot ustvarjen za osvajanje višav. Višinski rekord približno 3300 metrov, ki smo ga dosegli pred dvema letoma v Kirgiziji, glede na našo pripravljenost in časovne omejitve sicer ni bil ogrožen, a tudi 2100 metrov, s katerimi se je ponašal naš dnevni cilj Ušguli, za naše razmere ni bilo kar tako. Do tja je iz Mestie dobrih štirideset kilometrov, kar se sliši kot mačji kašelj, v praksi pa terja dobri dve uri in debelo plast božje masti. Voznik, ki nas je po globokih luknjah in razritih serpentinah dostavil tja, si res zasluži globok poklon, občudovanje pa si zaslužijo tudi prebivalci, ki vztrajajo v tej odmaknjeni vasici na redkem zraku, ki je v poletni sončavi res naravnost idilična, večino leta pa milo rečeno neprijazna.

Črno morje za lokalce

Ker je v Gruziji morja na pretek, doma pa ga bolj redko videvamo, smo po sestopu s Kavkaza sklenili ob obali preživeti še en dan, preden dokončno obrnemo nazaj v notranjost. Tokrat smo se ustavili v Potiju, ki leži šestdeset kilometrov severno od Batumija in je bistveno manj turistično oblegan, kar nam je seveda popolnoma ustrezalo. Ko smo se nastanili v novem in lepo urejenem hotelu Fazis, smo najprej preverili, kakšno je stanje na plažnem področju. Spletno občestvo je omenjalo dve: mestno, ki menda ni bog ve kaj, in nekaj kilometrov oddaljeno plažo Maltakva, deležno bistveno bolj pozitivnih vtisov. A ko smo s taksijem, lado v zadnjih vzdihljajih, prikašljali do tja, smo obstali nejeverno odprtih ust: levo in desno se je v neskončnost raztezal širok pas s smetmi pomešane mivke, v vsem nemajhnem vidnem polju pa ni bilo niti enega gostinskega lokala, trgovine ali kakršnega koli objekta, v katerem bi lahko dobili vsaj kozarec vode. Tako smo se samo na hitrico vrgli v vodo, potem pa sklenili oditi, še preden bi pod žgočim soncem storili prerano smrt. Na maršrutki proti mestu, ki očitno ni zmogla več od druge prestave, smo se strinjali, da gremo preverit še mestno plažo, saj prav dosti hujša najbrž ne more biti. In res, pravzaprav nam je bila še bistveno bolj všeč: ekologija je sicer tudi tam šibka točka, morje pa je bilo čisto solidno, lokal je bil blizu, zaradi promenade, ki vodi mimo, pa je bilo odlično tudi vzdušje. Ob hladni pijači, v družbi prijaznih psov in razpoložene krave smo židane volje dočakali sončni zahod.

Poti, ki smo ga raziskovali v mraku, se je izkazal za lepo in prijetno mestece, kjer bi z lahkoto preživeli še kak dan. Promenada, ki vodi do katedrale z zlato kupolo, je urejena in živahna, barvaste hiše  pa polne obmorskega šarma. Obisk si vsekakor zasluži tudi pokopališče, kjer smo naleteli na najbolj impresiven nagrobnik na vsej poti. Večer smo sklenili v izvrstni, a nič kaj dragi restavraciji Kalakuri. Le noč je bila malo naporna, ker so nas – zahvaljujoč bližnjemu jezeru Paliastiomi – neusmiljeno grizli komarji. Strašansko uslužni receptorki tega sicer nismo imeli srca omeniti, vi pa le glejte, da boste dobro zaprli okna in raje prižgali klimo.

Sklenjen krog

V Kutaisiju, tretjem največjem gruzijskem mestu, je že dišalo po koncu poti. Njegova celinska lega, široke avenije in hrib, na katerem kraljuje katedrala Bagrati, malo spominjajo na prestolnico in Kutaisi to v nekem smislu tudi je, saj tukaj stoji novi gruzijski parlament. Seveda pa sem nismo prišli zaradi njega – parlamentarcev se najraje na široko ognemo tako doma kot na tujem – ampak nas je zanimal zlasti mestni utrip. Za bazo smo si izbrali hostel ob velikanskem parku in s skoraj prav tako veliko teraso, kot naročeno za počasno srkanje vina in sproščanje utrujenih nog ob koncu dneva.

Dan smo izkoristili za ogled dveh starodavnih spomenikov – že omenjene katedrale Bagrati in samostana Gelati, ki leži približno deset kilometrov iz mesta – vmes pa uživali v senci dreves, ki jih je tukaj še zlasti veliko. Manj blagodejnih sapic, a obilo čutnih vtisov nam je ponudila velika pokrita tržnica, ki ponuja vse, kar v Gruziji išče hedonistična duša – od strašno okusnega, kajpak lokalno pridelanega sadja in zelenjave prek čaja in začimb do vina in čače.

Tbilisi je sicer mesto, ki se ga človek lahko samo veseli, a ker je bil hkrati tudi zadnja točka, od koder je pot vodila samo še domov, smo pot do tja še malce podaljšali s postankom v Goriju. Hiša, kjer se je čevljarju Visarijonu Džugašviliju leta 1878 rodil sin Josif, je danes del muzejskega kompleksa, ki ga Gruzijci razumljivo ne oglašujejo preveč (raje na primer omenjajo bližnjo znamenitost Uplistsikhe), kljub temu pa še vedno privlači mnogo radovednih turistov. Za popoln vtis sicer manjka še kakšen gulag ali vsaj samica, a tudi v vagonu, ki stoji na dvorišču, se da z malce domišljije uzreti odtis trde roke strička Stalina.

V Tbilisi smo prišli samo še uživat in stanovanje, ki smo ga najeli sredi starega dela, nam je to v popolnosti omogočilo. Po dobrih dva tisoč kilometrih ni bilo lepšega kot ležerno postopati po bližnji okolici, dopolnjevati zbirko spominkov in daril, ugotavljati, koliko vrst hačapurija še obstaja in v Creatorju pozdraviti istega, očitno hišnega kitarista. A ura odhoda je kljub temu prišla hitro, prehitro. Kar seveda pomeni samo eno: da en krog ni noben. Vsi po vrsti bi takoj ubrali še enega. Ali raje več. Zakavkazje jih, prepričana sem, ponuja neskončno.

Praktične zadeve

Pot do tja: leteli smo s Turkish Airlines iz Ljubljane čez Istanbul v Tbilisi. Vsaka etapa je trajala približno dve uri, za povratno karto pa smo plačali 320 evrov po osebi.

Pot naokrog: avtobusov je malo, vlaki redki in počasni, povsod pa najdete maršrutke. Po mestu vas zapeljejo že za manj kot 50 centov, za pet evrov pa pridete že precej daleč. Ker smo bili štirje, je bil taksi pogosto enako ugoden. Od Khashurija do Batumija (250 km) smo na primer skupaj plačali 40 evrov, kar je pravi drobiž. Naj vas ne bo sram barantati, izplača se. O najemu avta nismo razmišljali, ker so ceste pogosto vprašljive, vozniki pa še bolj.

Hrana: Armenija in Gruzija sta v tem pogledu pravi raj. Mesojedci imajo že tako povsod dovolj izbire, tukaj pa pridejo na svoj račun tudi vegetarijanci. V vsakem lokalu najdete kakšno jed iz jajčevcev, krompirja ali gob, na izbiro pa je tudi veliko solat. Hačapuri je dobesedno na vsakem vogalu – največkrat je polnjen z navadnim ali mladim sirom, obstajajo pa tudi različice s krompirjem, špinačo ali mesom. Če ga naročite v lokalu, za dva, največ tri evre dobite porcijo, veliko za dva. V pekarni vas bo stal kakih petdeset centov. Vse tri tedne smo jedli samo lokalne jedi in niti približno se jih nismo naveličali.

Pijača: kava je turška, črna in sladka (če nočete sladkorja, povejte vnaprej), espresso dobite le na bolj turističnih območjih. Lokalno pivo je dobro in v navadnih lokalih stane približno en evro (v kakšnih pristnih pajzlih še manj). Gruzijska vina slovijo po vsem svetu in dobrih je preveč, da bi se jih dalo našteti. Če rečete ‘domače’, pogosto dobite rkatsiteli, ki je suho, rjavkaste barve in zanimivega okusa, stane pa praviloma malo. V Gruziji je treba poskusiti tudi čačo (ki je v vsakem lokalu drugačna), v Armeniji pa seveda izvrstni konjak (pol litra zelo kvalitetnega v trgovini stane približno sedem evrov) in sladko vino iz granatnih jabolk.

Prenočišča: izbire je povsod dovolj, tako za globoke kot za plitve žepe. Tudi če nimate rezervirane sobe, vam jo bo prej ko slej kdo ponudil kar sam. Spali smo povprečno za deset evrov na noč (po osebi) in bili povsod zadovoljni.

Varnost: v Abhaziji in Osetiji, ki ležita pod Kavkazom, je načeloma premirje, v Gorskem Karabahu, uradno delu Armenije, pa spopadi žal še niso preteklost. Vendar pa smo to izvedeli le iz pričevanj domačinov, medtem ko sami nismo občutili ali doživeli ničesar negativnega. Žeparji gotovo obstajajo tudi v Gruziji in Armeniji, a nikjer nismo imeli slabih izkušenj ali neprijetnih občutkov. Razen redkih izjem so bili vsi, ki smo jih srečali po poti, pošteni in so se vedno držali dogovorov.

Sporazumevanje: na turističnih območjih sicer najdete nekaj angleščine, vendar pa je v teh koncih ruščina še vedno zakon. Govorijo jo takorekoč vsi in tudi če se je nikoli niste učili, vam vsaj nekaj osnovnih fraz hitro pride v ušesa. Pred potovanjem se vsekakor splača naučiti ali obnoviti cirilico, saj je to pogosto edina pisava, ki jo uporabljajo poleg lokalne (prelepe, a žal povsem nerazumljive).

Komu priporočam potovanje: vsem. Resno. V Gruziji in Armeniji pridejo na svoj račun ljubitelji arhitekture (sakralne, sovjetske in najmodernejše), umetnosti, zgodovine, morja, gora, glasbe, nedotaknjene narave in svetovljanskih mestnih središč. Najlepše pa je seveda vse skupaj združiti in to zaokrožiti z dobro večerjo in kozarčkom med domačini. Ti so konec koncev tisti, ki so vse to tudi ustvarili.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s